natisni zemljevid strani
Študij v Novem mestuŠtudij informatikeCiljno usmerjena razmerja med ljudmi - organizacijaŠtudij Upravljanje podeželjaŠtudij Inženiring in vozila

Študij informatike

Fakulteta za informacijske študije

Ciljno usmerjena razmerja med ljudmi - organizacija

Fakulteta za organizacijske študije

Študij Upravljanje podeželja

Visoka šola za upravljanje podeželja Grm Novo mesto

Študij Inženiring in vozila

Fakulteta za industrijski inženiring Novo mesto

Znamenitosti

Novomeški Breg je s svojo izredno izpostavljeno lego na obrobju historičnega mestnega jedra gotovo ena najslikovitejših znamenitosti mesta. To je strnjen niz stanovanjskih stavb, nastalih na potezi l.1786 porušenega srednjeveškega mestnega obzidja. Stavbe so optimalno izkoristile sicer neugodne geomorfološke značilnosti terena in se mu popolnoma prilagodile. Bile so naslonjene na ostanke obzidja, ki so še vedno ohranjeni in vidni v zidovih kletnih etaž. Kletni zidovi pogosto slonijo na živoskalni osnovi vrh strmega pobočja nad reko Krko. Na bregu je živel predvsem revnejši sloj meščanov, ki se je ukvarjal s pridelavo in prodajo zelenjave, pranjem perila, s sušenjem mesa in oddajanjem sob podnajemnikom. Breške gospodinje so do 2. svetovne vojne oddajale stanovanja dijakom novomeške gimnazije, zaradi tega se je med Novomeščani za njih uveljavilo ime študentske mame. Prvotno izredno skromna arhitektura se je večkrat spreminjala, kljub temu pa je večina stavb ohranila tlorisno zasnovo in tipično zunanjo podobo z delno vkopano kletjo, bivalnim pritličjem z vhodom z ulice in značilnimi lesenimi ganki na sončni južni fasadi visoko nad Krko. Z ulico vzporedne strehe so bile krite z lesenimi skodlami ali deskami vse začetka 20. stoletja, ko jih je počasi nadomestila opečna kritina. Specifična podoba celotnega niza stavb, pogojena z danostjo naravnega okolja in iznajdljivim prilagajanjem terenu - prefinjeno sožitje dominantne narave in skromne arhitekture, ki je kljub materialni revščini svojih graditeljev dosegla visok estetski nivo, predstavlja izrazito etnološko posebnost Novega mesta in je njegov razpoznavni znak.

Vodnjak stoji na zgornjem delu Glavnega trga. Marmorni, sedemkotni vodnjak stoji na podstavku, do katerega vodijo tri profilirane stopnice iz enakega materiala. V sredini se dviguje kamnit, okrogel steber s kamnito kotanjo. Na robu vodnjaka so vklesani verzi Kettejeve pesmi Na trgu. Vodnjak je bil izdelan po zamisli arhitekta Marjana Mušiča. Postavljen je bil leta 1955 na mestu, kjer je stal do leta 1903 litoželezni vodnjak

Dokaz, da je bilo mesto gospodarsko močno že v preteklosti, je arhitektura trga, na katerem so stale hiše bogatih trgovcev. Na gornjem gospodarskem delu trga je mesto ustvarilo poseben tip trgovsko-obrtniške hiše, katere pritlični del je bil odprt s kamnitimi arkadami. Polkrožni ali potlačeni lok se opira na kamnite stebre, tako da tvorijo arkade pokrito in navzven odprto lopo in šele v notranjost hodnika pomaknjena stena zapira trgovske lokale. Nosilni stebri so različnih oblik ter zelo bogati, osmerokotni, prizmasti s pravokotnim prerezom in rahlo posnetimi ogli ter celo zaviti. To svojo tako značilno obliko je trg dobil v 2. polovici 16. stoletja ter je bil eden izmed najlepših v deželi. V mestu sicer ločimo dva glavna tipa pozidave stavbnega kompleksa. Revnejša stanovanjska stavba je bila potisnjena v obrobje srednjeveškega mestnega araela, stisnjena ob ali na obzidje, sestavlja pa jo bivalna stavba brez dodatnih poslopij. Mogočnejša arhitektura je oblikovana predvsem ob glavni komunikaciji od Gorenjih (Ljubljanskih) vrat preko Velikega (danes Glavnega) trga do Dolenjih (Karlovških) vrat. Tu je stanovanjska stavba, zgrajena na začetku podolžne parcelacije v prečni smeri, skozi osrednji hodnik v pritličju pa je bil dovoz in dohod v dvorišče z ob strani grajenimi gospodarskimi prostori. V nekaterih primerih je bil na koncu parcele prečno pozidan še del gospodarskega poslopja. Znotraj je tako nastalo atrijsko dvorišče, nemalokrat arkadno oblikovano.

Mestna hiša stoji v zgornji polovici niza objektov, ki oblikujejo vzhodno stranico osrednjega dela Glavnega trga. Zgradil jo je Josip Olivo leta 1905 po načrtih arhitekta Wolfa iz Kranjske stavbinske družbe na mestu porušenega starega rotovža. Stavba je dvonadstropna s poudarjenim osrednjim delom, ki izstopa iz gradbene linije sosednjih stavb in se z arkadnim pritličjem odpira na trg. Reprezentančna glavna fasada je oblikovana s historičnimi novoromanskimi in novogotskimi stavbnimi elementi. Istočasna in stilno enotna je tudi notranja oprema stavbe. Omeniti velja kovano stopniščno ograjo, lestence, stavbno pohištvo in peči v dvorani z galerijo. Prvotna poslikava je v veliki meri ohranjena, vendar je danes skrita pod mnogimi plastmi kasnejših beležev. Parterna ureditev platoja pred rotovžem je zamisel arhitekta Marjana Mušiča, ki je le delno uresničena. Od šestih predvidenih doprsnih kipov stojita danes le kipa Dragotina Ketteja in Janeza Trdine, delo Jakoba Savinška, postavljena leta 1955.

Železni most, ki povezuje staro mestno jedro s Kandijo, prečka Krko na spodnjem delu Glavnega trga. Most je leta 1898, ko je bil zgrajen, nadomestil stari leseni most, ki je stal nekaj deset metrov višje vodno. Kovičena konstrukcija, ki prečka Krko v enem, 75 m dolgem loku, sodi med redke in najstarejše tovrstne konstrukcije pri nas.

Grad leži na otoku reke Krke med plitvimi tokovi vodotoka, polnega lehnjakovih pragov in otočkov. V virih se omenja že leta 1252. Sprva je bil v lasti Višnjegorskih grofov, pozneje je posest prešla na Andeške in Babenberžane, za njimi pa po letu 1246, na kralja Otokarja, ki jo je daroval freisinški cerkvi, ki je tu imela svoje ministeriale, pl. Warthe ali Werderje. V prvi polovici 16. stoletja so bili lastniki gradu Villandersi, leta 1560 pa ga je kupil general Vojne krajine Ivan baron Lenkovič. Na gradu se je nato zvrstilo več različnih lastnikov, zadnji med njimi so bili grofje Margheri di Commandona, ki so ga imeli v lasti do druge svetovne vojne. Razvoj grajske stavbe je bil zaključen šele v baroku, manjše historicistične predelave pa so bile izvedene še v drugi polovici 19. stoletja. Današnja podoba gradu obsega okvirasto obzidje s štirimi okroglimi obrambnimi stolpi in predelanim osrednjim obrambnim stolpom nad vhodom v notranje dvorišče. Palacij gradu je prislonjen na obzidje in sega z enim od dveh krakov v notranje dvorišče. Grajska kapela je bila sprva v dvoriščnem traktu, kasneje pa so jo namestili v zahodnem obrambnem stolpu. Leta 1942 so grad požgali partizani, po vojni je bil obnovljen in predan hotelski namembnosti. Stoletni šarm grajskega okolja, skritega v objemu reke Krke, preseneča s svojo naravno, umirjeno lepoto. Z lego na otoku sredi reke Krke oblikuje grajsko poslopje skupaj s parkom eno od ambientalno najslikovitejših podob v Sloveniji. V povestih Janez Sonce in Otok in struga je grad in njegove prebivalce ovekovečil pisatelj Ivan Tavčar. V gradu je hotel visoke kategorije. Poznavalci visoko cenijo zanesljivo kakovost in originalnost grajske kuhinje.

Po prihodu frančiškanov v Novo mesto jim je oglejski generalni vikar Andrej, škof fereritinski 31. oktobra 1469 izročil kapelo sv. Lenarta. Frančiškani naj bi kapelo podrli in na njenem mestu sezidali novo cerkev, ki jo je leta 1478 ali 1487 posvetil pičenski škof Pashazij. Današnjo cerkev sestavlja podolžen ozek in po gotskem načinu s petimi stranicami osmerokotnika sklenjen prezbiterij ter pravokotna, skoraj kvadratična ladja. Leta 1664 je cerkev pogorela s streho, stropom, oltarji in klopmi vred. Novomeški kanonik in pisatelj Matija Kastelec (1620-1688), ki se je bavil tudi z arhitekturo, je tedaj zasnoval načrt za obok, zunanjščino in zvonik cerkve. V naslednjih desetletjih so cerkvi prizidali še kapele, pozneje pa cerkvena stavba ni doživela večjih sprememb. Leta 1866 so po načrtih Italijana Pascolija predelali glavno fasado cerkve. Ta predelava pomeni uspelo realizacijo v smislu nove gotike. Prezbiterij je v letih 1885-1886 poslikal Simon Ogrin, ladjo pa l. 1902 Matija Koželj iz Kamnika. Za izdelavo notranje opreme so skrbeli večinoma frančiškanski bratje sami, saj je v 18. stoletju delovala redovna podobarska delavnica. Leseno baročno oltarno opremo so v 19. in v začetku 20. stoletja zamenjali s kamnitimi oltarji. Veliki oltar je 1885 iz belega marmorja izdelal ljubljanski kamnosek Feliks Toman. Stranska oltarja Brezmadežne in Kronanja Marijinega, so leta 1900 zamenjali z oltarjema iz belega nabrežinskega marmorja. Obe oltarni podobi in Pieta na steni med kapelama so delo slikarja Valentina Metzingerja. Oltarna podoba sv. Frančiška je delo ljubljanskega slikarja Andreja Herrleina, sv. Antona pa je naslikal frančiškan Ladislav Pintar. Gotska barvna okna datirajo iz začetka 20. stoletja, prav tako pa tudi lesena prižnica. Zgodovinski viri nam govore o velikem številu nagrobnikov v cerkvi, ki so pripadali predvsem plemičem, pa tudi meščanskim družinam, dobrotnikom samostana. Leta 1867 so iz cerkve prenesli štiri renesančne plemiške nagrobnike. Ko pa so leta 1873 v cerkvi položili nov tlak, so odstranili vse nagrobne plošče, ostala je le plošča pri levem stranskem oltarju nad grobom novomeškega kanonika Matije Kastelca z dolgim latinskim napisom v verzih. V kapeli sv. Frančiška je vzidana nagrobna plošča plemiške družine Raab, katere člani so bili veliki dobrotniki samostana.

Frančiškani so se v Novem mestu naselili v 15. stoletju. Zaradi turške nevarnosti so se umaknili iz Bele krajine na varen kraj tostran Gorjancev. Samostan so si zgradili leta 1472 zraven cerkve sv. Lenarta, na zemlji, ki so jo kupili z darovi vdove Elizabete Snopčan. Ob požaru l. 1664 je samostan delno pogorel. Kot cerkev je tudi samostan v stoletjih doživel različne prezidave in dozidave. Leta 1696 je bil pozidan konvikt. Samostanska knjižnica je najstarejša knjižnica v Novem mestu in datira v konec 15. stoletja ter ima okoli 12.000 knjig. Posebna dragocenost knjižnice so inkunabule. V samostanu visi tudi vrsta Metzingerjevih slik, katerih prve je slikar naslikal l.1726. Od 1746 pa vse do 1870 so bratje frančiškani vodili gimnazijo, ki je s svojim delovanjem pustila pomemben pečat mestu in v kateri so se šolali pomembni slovenski ustvarjalci. Tradicijo te šole neprekinjeno nadaljuje današnja novomeška gimnazija.

Kapela stoji na izpostavljeni legi vrh najvišjega dela grmskega griča in sodi v kompleks grmskega gradu. Kapela je bila pozidana v začetku 18. stoletja Razdeljena je na dva dela: vzhodni, prvotni del, je božji grob, k njemu je prislonjena v tlorisu oktogonalna arhitektura mavzoleja družine Mordax. Oktogon je obokan s kupolo. Kapela je imela kvalitetno baročno opremo, ki je zaradi potreb sedanjega lastnika odstranjena. Oktogonalno zasnovana stavba je pomemben člen centralno zasnovane, za 18. stoletje na jugovzhodnem delu Dolenjske značilne arhitekture.

Frančiškani so se v Novem mestu naselili v 15. stoletju. Zaradi turške nevarnosti so se umaknili iz Bele krajine na varen kraj tostran Gorjancev. Samostan so si zgradili leta 1472 zraven cerkve sv. Lenarta, na zemlji, ki so jo kupili z darovi vdove Elizabete Snopčan. Ob požaru l. 1664 je samostan delno pogorel. Kot cerkev je tudi samostan v stoletjih doživel različne prezidave in dozidave. Leta 1696 je bil pozidan konvikt. Samostanska knjižnica je najstarejša knjižnica v Novem mestu in datira v konec 15. stoletja ter ima okoli 12.000 knjig. Posebna dragocenost knjižnice so inkunabule. V samostanu visi tudi vrsta Metzingerjevih slik, katerih prve je slikar naslikal l.1726. Od 1746 pa vse do 1870 so bratje frančiškani vodili gimnazijo, ki je s svojim delovanjem pustila pomemben pečat mestu in v kateri so se šolali pomembni slovenski ustvarjalci. Tradicijo te šole neprekinjeno nadaljuje današnja novomeška gimnazija.

Stolna cerkev, ki spada med najlepše in najzanimivejše arhitekturne spomenike pri nas in ki daje zaradi svojega dominantnega položaju pečat Novemu mestu, je danes nedvomno najstarejši ohranjeni stavbni in kulturni spomenik v Novem mestu. Sedanjo cerkev sestavljajo trije deli: zvonik, ladja in prezbiterij, pod katerim je kripta. Že na prvi pogled je kompozicija cerkve po arhitekturi in slogu neenotna, posebno pa nam pade v oči lomljena podolžna os. Arhitektura cerkve je vsekakor rezultat vrste prezidav in dozidav, ki so posledice dejstva, da je kraj leta 1365 postal mesto, da je zaradi turških vpadov obubožal, posebno pa še, da je leta 1493 cesar Friderik III. ustanovil pri cerkvi kolegiatni kapitelj in je tako cerkev postala kapiteljska cerkev. Pritlični del zvonika preide v oktogon, ki je v spodnjem delu še gotski, vrhnji pa je bil predelan v času regotizacije l. 1860, ko je bila odstranjena baročna streha iz leta 1667. Ladja, ki je premaknjena iz osi, je izrazito podolžna. Okna so razmeroma velika ter pomaknjena iz zgornje tretjine stene k tlom, tako da ne razsvetljujejo samo vrha tega dela prostora. Okenski okviri so iz peščenca. Obok je banjast, velika razpetina med južno in severno steno pa bi govorila za to, da je bil prostor nekoč razdeljen v ladje, in ni izključeno, da so po sredi cerkve stali leseni nosilni stebri, na katerih je počival lesen strop. Prezbiterij spada med tako imenovane dolge kore ter je v tlorisu pravokoten prostor. Prerez oboka je rahlo potlačena polkrožna banja brez vsakršnega višinskega zagona. Rebra navadnega globoko žlebastega profila se sklepajo brez sklepnikov. Notranjščina prezbiterija je prostorna in umirjena arhitektura. Monumentalnost prostora povečuje še vrsta stopnic, ki vodijo iz ladje v prezbiterij. Zunanjost prezbiterija, ki je zidana iz lomljenega apnenca ter je neometana, spada med najbolj učinkovite gotske zunanjščine pri nas. Zanimivost cerkve je tudi kripta, ker je ta v gotski dobi razmeroma redek pojav. Kripta je troladijska dvorana s križnimi oboki, ki slone na štirih parih osmerokotnih kamnitih, opečnatih oziroma kombiniranih stebrov. Zgodnja barokizacija ladje kapiteljske cerkve leta 1621 je dala cerkvi tudi šest prečnih kapel, ki so jih prislonili ob podolžni steni ladje na notranji strani.

Zgrajena je bila v neposredni bližini kapiteljske cerkve po ustanovitvi kolegiatnega kapitlja leta 1493 in do leta 1623 večkrat prezidana. Preprosto in masivno zgradbo krasi le vzidana kamnita plošča s tremi grbi in latinskim napisom nad vhodnimi vrati. Kvadratno dvorišče obdajajo v pritličju arkadni hodniki. V Škofijskem dvorcu je galerija s 24 portreti novomeški proštov, arhiv in teološko - pastoralna knjižnica. V nadstropju je kapela s stropno poslikavo, posvečeno Mariji Snežni, delo baročnega slikarja Antona Cebeja, ki je deloval v drugi polovici 18. stoletja. Kapelo dopolnjuje kasneje prinešen baročni oltar, ki je posvečen Brnski Materi božji. V eni od dvoran v proštovem traktu sta prezentirana baročna stenska poslikava s krajinskimi motivi.

Reka Krka je eden do nepogrešljivih naravnih elementov, ki dajejo podobo Novemu mestu. Njen okljuk je dajal zatočišče prvim prebivalcem že pradavnini, danes pa ostaja prepoznaven simbol Novega mesta. Krka je najbolj značilnih dolenjskih rek in edina slovenska reka, ki ustvarja v strugi lehnjak. Dolina reke Krke je z neločljivim prepletom naravne in kulturne dediščine svojevrsten simbol Dolenjske. Poudarja ga izginjajoča dediščina nekdanjih mlinov in žag, ohranjeni leseni mostovi, številni gradovi ter naselja ob bregovih; v enem najbolj izrazitih okljukov pa je nastalo tudi Novo mesto. Reko odlikuje naravna ohranjenost, saj daje zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Posebej pomembni so kraški izviri z endemičnimi vrstami podzemskih živali, sicer pa je Krka ena najbogatejših slovenskih rek z ribami. Velika vrstna pestrost je značilna tudi za dvoživke ter vodne in obvodne ptice. Krka prejme v okolici Novega mesta vrsto pritokov. Najbolj slikoviti in dinamični so pritoki s povirjem v Gorjancih, še posebej potok Klamfer s Težko vodo; na desnem bregu pa Lešnica, ki pod Starim gradom ustvarja zanimivo prebojno sotesko. Tu je še vrsta manjših pritokov, kot so denimo Rateški potok, Toplica in Žerjavinski potok, ki imajo zaradi svoje ohranjenosti velik habitatski pomen. Lokalna skupnost se zaveda pomena reke in njene ogroženosti, zato jo je že leta 1969 zavarovala. Ogledi: poti ob vodotokih se ponujajo same, Krka pa je primerna za čolnarjenje.

Gorjanci so najbolj znano in obiskan dolenjsko pogorje, ki se nad Krško kotlino dviguje do Trdinovega vrha (1178). Slovenski Gorjanci so le del ekološko celovitega prostora, ki se razteza še daleč na Hrvaško. Gorjanci so pomemben rezervoar pitne vode za celotno novomeško kotlino, saj so na strmih pobočjih številni izvirni. Med njimi sta najbolj znana bajeslovna Gospodična in zaganjalka Minutnik, bistri potoki, kot so Kobila, Pendirjevka in Klamfer, pa so v severna pobočja vrezali globoke in slikovite doline. Naravne značilnosti opredeljujejo prostrani bukovi gozdovi z ohranjenima pragozdnima ostankoma na Ravni gori in Trdinovem vrhu. Popestrijo jih številne floristično zanimive košenice in različne gozdne združbe, ki so se razvile pod vplivom raznolikih ekoloških pogojih predvsem v dolini Kobile. Območje je predvideno, da se zavaruje kot krajinski park. Gorjanci imajo velik rekreacijski pomen. Tu so markirane številne planinske poti, stalno sta oskrbovana planinska domova pri Gospodični in na Miklavžu.

Dvostranski obcestni drevored divjih kostanjev je eno najbolj slikovitih novomeških sprehajališč. V okoli 1500 metrov dolgem devoredu, ki poteka čez prazgodovinsko naselbino Marof in povezuje mesto z sosesko Bršljin, je bilo zasajenih 370 dreves. Njegov nastanek sega v čas po letu 1900, ko je bila z izgradnjo današnje Ljubljanske ceste opuščena historična cesta čez Marof. Večji del kostanjev je bil zaradi neprimernega vzdrževanja in starosti v slabem stanju, zato se je leta 1992 začela celovita obnova drevoreda. Izvedena je bila nadomestna zasaditev večine propadli dreves, vitalna stara dreves pa so bila sanirana. Drevored je kot eden najbolj značilnih mestnih drevoredov v Sloveniji, zavarovan kot spomenik oblikovane narave.

Ragov log je gozdiček na desni strani reke Krke, ki se začne za Kandijskim mostom in konča pri vasici Ragovo. Gozdič je svojevrstna oaza miru in priljubljeno sprehajališče tako starejših kot mlajših prebivalcev Novega mesta. Njegova odlika je nevsakdanje sožitje reke, gozda in mesta, kar nam omogoči doživljanje vse redkejšega vzorca prakrajine pred samimi mestnimi vrati. Obisk: V Ragov log vodi več poti, najbolj mikavna pelje preko Ragovskega mostu.


X

Pošlji prijatelju